QI GONG
Qigong ali chi gong je kitajska energetska vadba, ki ima korenine v tradicionalni kitajski medicini, kung fuju oziroma borilnih veščinah in religijah taoizma, konfucianstva in budizma. Metoda temelji na konceptu dela z življenjsko energijo, ki ji Kitajci pravijo chi ali qi. Torej gre pri metodi za kultivacijo in uravnoteženje qija, kar se doseže s kombinacijo počasnih gibov, uravnoteženim dihanjem, umirjenostjo uma in vizualizacijo qija.
Izraz qigong je sestavljen iz dveh kaligrafijskih pismenk, in sicer qi, ki predstavlja življenjsko energijo in gong, kar pomeni metodo ali vadbo.
Izvorom qigonga lahko sledimo 4.000 let v preteklost. Skozi zgodovino se je razvilo veliko oblik qigonga, ki so se prenašale kot največja skrivnost z učitelja na učenca. Komunistična oblast si je v 40. in 50. letih 20. stoletja prizadevala, da bi poenotila qigong v en skladen sistem vadbe. Kitajski zdravnik Liu Guizhen je l. 1954 v letovišči Beldahe odprl prvo bolnišnico s qigongom.
V času »kulturne revolucije« (1966 – 1976) je bil qigong prepovedan. V 80. in 90. letih 20. stoletja je njegova priljubljenost naglo narasla. Leta 2000 je bilo ustanovljeno Združenje qigonga, ki je uvedlo nadzor nad različnimi pristopi vadbe. Širjenje qigonga v svet je povezano s kitajsko diasporo, turizmom in globalizacijo.
Notranja in zunanja vadba
1. Zunanja vadba (wai dan). Poudarek je na vadbi s telesom. Ločimo:
a) Dinamična vadba – to je koreografija tekočih, gladkih gibov,ki je povezana z dihanjem in zavestjo o qiju. Takšne vaje so qigong petih živali, beli žerjav, divja goska idr. V nekaterih primerih so gibi precej hitri.
b) Mirujoči qigong – pri tem načinu se dalj časa vztraja v določenem položaju in ohranja predpisana drža telesa, podobno kot pri jogi.
2. Notranja vadba (nei dan). Gre za meditacijo, pri kateri delamo z vizualizacijo, koncentracijo, mantro, dihanje in osredotočanjem na qi energijo.
